torek, 04. januar 2011

Božično novoletni prazniki

Po Božičnih praznikih in vseh dobrotah je bilo potrebno malo razmigati kosti. V nedeljo vreme še ni bilo najboljše, zato sva jo za uvod mahnila le do bližnjih Hleviš. Ponedeljek sva preživela še v Idriji, tako da sva si za izlet izbrala Gradišče nad Spodnjo Idrijo. Malo sva se uštela pri preračunavanju časa in tako po grebenu prišla le do Šnitovega roba, kjer se nama je odprl krasen pogled na Julijske Alpe. Za sestop pa sva izbrala kolovoz, ki naju je pripeljal nazaj do mesta. Popoldne pa še malo drugačne rekreacije: družinski »bowling« v Postojni.

Kapelica
Kapelica



Sara

Ledene sveče

Razgled
Razgled










Nazaj v dolino

V torek sva se odpeljala proti Gorenjski. Da se ne bi vsakič vozila po isti poti, sva tokrat naredila manjši ovinek. Čez Cerkno in Davčo sva se zapeljala na Soriško planino. Tu sva nadela smuči in se sprva po smučišču in nato po zaledenelem grebenu povzpela na vrh Slatnika. Po spustu je bilo časa še dovolj, zato sva ga izkoristila še za dvourno smučanje po smučišču. Tokrat sva za vzpenjanje uporabila kar vlečnico.


Po grebenu do Slatnika




Črna prst


Na vrhu





Naslednjega dne sva se zapeljala čez mejo, v Italijo. Za cilj sva izbrala MonteCocco. Ob božanju sončnih žarkov sva se počasi vzpenjala proti vrhu. Z vrha sva najprej po deviškem pršiču kakih 200 m smučala na južno stran, se znova povzpela na vrh in po že do dobra zvoženem snegu odsmučala nazaj do avta.
















Monte Cocco














Cimma Bella







Po pripovedovanjih naj bi bile razmere dobre pod Kriško steno in te trditve je bilo treba preveriti. V četrtek sva se avtom odpeljala do tretjega ovinka vršiške ceste in za dobro jutro naju je čakal kratek spust do Krnice. Sledil je vzpon mimo Koče v Krnici še tisoč metrov v breg do pod stene. Tu so psi romali v nahrbtnik in smučanje nazaj v dolino.

Zadnji dan leta sva se odpravila proti Vrtači. Tokrat peš. Avto sva z nogami zamenjala malo pod Tinčkovo kočo in pot nadaljevala proti Koči pri izviru Završnice, skozi Suho rušje do pod severne stene Vrtače. Prvoten plan je bila grapa Y, a sva se pred njo premislila in v steno zavila levo od nje. Doma sva ugotovila, da sva plezala varianto Viharnika. Na vrhu sva se okrepčala, nato pa začela sestopati po zahodnemu grebenu. Po sto do dvesto višinskih metrih spusta sva zavila v jugovzhodno grapo, ki naju je pripeljala direktno do Koče pri izviru Završnice.


Stol


Suho rušje


Na vrhu Vrtače




Po jugovzhodni grapi navzdol





Zvečer, po silvestrski večerji, sva se spet odpravila v breg. Iz Potokov sva po uri hoje prišla na Ajdno. Osvetljeni domovi so se videli vse tja do Kranjske Gore, Jesenic, Bleda ter Kranja na drugi strani. Ognjemeti so švigali v nebo že ves večer, a ob pol noči se je iskrilo iz vseh koncev. Tako sva v novo leto vstopila ob prekrasnem pogledu na žarečo gorenjsko.


Novoletne Jesenice

Spanec je bil kratek in ni bilo želje po kakšni pretirani hoji. Šla sva le pogledat, če je slap Curek že dovolj narejen. A te sreče nisva imela. Tako sva se mimo Prvega Martuljškega slapu sprehodila nazaj do avta.

Zadnji prosti dan sva se prebudila v megleno jutro. Zapeljala sva se do smučišča Višarje in se po križevem potu povzpela do zadnje kapelice. Nadaljevala sva proti Kamnitemu lovcu, vendar je bila vidljivost vedno slabša in se za vrh nisva odločila. Obrnila sva pred zadnjim strmim delom.Sneg je postal že težak in prvi del smučarije ni bil najbolj prijeten. Drugi del je potekal po precej ledenem smučišču, vendar dan je bil vseeno dobro izkoriščen.